Nedavno je izšla knjiga z zanimivim naslovom Pustolovščine Janeza Keka in prijateljev avtorice Mojce Zelenko, ki jo v naši spletni knjigarni najdete tu. Gre za zbirko hudomušnih zgodb druščine prijateljev in nepričakovano je, da so vse zgodbe resnične in tudi protagonisti v njih so resnični z resničnimi imeni.
Od tod tudi tak naslov, kajti naslovni junak je prav tako resnična oseba s pravim imenom in priimkom.
Zanimivo je namreč to, da naslov na prvi pogled obeta mladinsko literaturo, v resnici so pa to zgodbe že odraslih ljudi. A zgodbe utegnejo zanimati tudi najstnike, saj gre za druščino sošolcev in študentov pravne fakultete, katerim se kasneje pridružijo še nekateri športni pedagogi s šol, na katerih je naslovni junak kot učitelj plavanja v šoli v naravi skušal zaslužiti nekaj študentskega denarja.
Dogajanje v zgodbah zajema zadnji dve desetletji prejšnjega stoletja, kar je za današnji čas že prava zgodovina. Pripoved sega še čas skupne države Jugoslavije in iz nje na simpatičen način izvemo, kako je izgledalo življenje pred digitalno dobo, pa naj gre za stvari kot je telefon ali oprema jadrnic.
Danes je skoraj na vsakem koraku slišati angleščino, takrat je bila dokaj samoumevna srbohrvaščina. Zaradi jezika, predvsem pa zaradi kulturnih razlik in drugačnih navad ljudi iz drugih republik, je bilo življenje študentov in mladih ljudi polno nepredvidljivih situacij, ki so pogosto povzročile smeh.
Knjiga Pustolovščine Janeza Keka in prijateljev je večplastna. K večplastnosti in splošnemu vzdušju tistega časa svoje prispevajo tudi ilustracije Darija Novaka, ki nazorno in duhovito prikažejo nekatere situacije v zgodbi, ter mladostne fotografije protagonistov. Širšemu krogu manj znani jadralski in drugi pojmi so obrazloženi v številnih opombah, kajti poleg šaljivih pripetljajev nas zgodbe še poučijo o nekaterih tehničnih ali strokovnih podrobnostih pravnega ali jadralskega področja. Prav tako pa so prevedeni vsi srbohrvaški in dalmatinski dialogi.
Poleg humorja in potegavščin nabritih mladcev spoznavamo tudi, da se je mesto od takrat precej spremenilo, saj sežejo zgodbe v sam začetek osemdesetih let, ko je druščina prijateljev obiskovala pravno fakulteto v Ljubljani, ki je bila takrat še na Kongresnem trgu, kjer je danes sedež Univerze. In gostilna Zlata ladjica je bila v tistem času pravo študentsko svetišče.
Iz zgodb resnično veje duh časa njihovega nastanka in ob njih se spomnimo, da so ljudje poleg službe imeli mnogo več časa za zabavo in športne aktivnosti kot dandanes.
Za marsikoga se bo nadvse zanimivo spomniti obdobja jugoslovanske inflacije in iznajdljivosti ljudi pri ohranjanju vrednosti družinskega denarja ter zagat na mejnih prehodih predvsem z državami t.i. vzhodnega bloka. Dobršen del zgodb pripoveduje o potovanjih študentov v bivše jugoslovanske republike na skupne sestanke pravne stroke. Slovenci smo bili »na jugu« vedno toplo sprejeti, prav tako na jadranskih otokih, kar spoznamo v poglavjih o jadralskih peripetijah. Prijetno je prebrati, da smo Slovenci na dalmatinskih otokih včasih celo dobili prednost pred tujimi turisti, saj smo bili takrat pač vsi domačini. Res pa je tudi, da smo prihajali na otoke z relativno skromnimi barčicami in ne z gromozanskimi jahtami.
Vse to izvemo iz zgodb tako mimogrede, kajti srž pripovedi so zabavni pripetljaji, nerodnosti ali potegavščine protagonistov.
Vse potegavščine so pravzaprav nedolžne, saj niso imele slabih posledic, prav tako pa ni nikoli nihče nikomur zameril. In to je tisto, kar knjigo naredi tako prijetno.
VPOGLED V KNJIGO: http://www.majarena.si/brezplacna-poglavja/.
J.K.