“Nekje v začetku aprila se je začela krhati moja zveza z Borom. Sanja me je vsak dan bolj motila. Nekje v začetku aprila sva se zaradi nje tudi sprla. Medtem ko sem sedela na robu partnerjeve postelje, sem mu v navalu ljubosumja rekla: »Na živce mi gre ta tvoja Sanja!« Boru se je izraz na obrazu popolnoma spremenil. Bil je besen in zamahnil je proti meni. Ker sem se skušala braniti, mislim, da sem se sprva branila z besedami: »Ne boš me več tepel!« (ali pa sem hotela vstati in oditi proč) in ga odrinila stran, je postal še bolj agresiven. Nemudoma me je prevrnil na posteljo, se z vso težo vrgel name in me z vso močjo zgrabil za vrat. Hotela sem pobegniti, se izviti iz njegovega prijema, a mi ni uspelo. Jokala sem kot dež, glasno, upajoč, da me bo kdo slišal in mi priskočil na pomoč. Dihala sem vse težje in težje. V nekem trenutku sem se vendarle umirila. K sreči sem se v pravem trenutku spomnila, da bo boljše, da se mu ne upiram.
Nekoč mi je namreč ponosno povedal, da je svoje bivše dekle pretepel do te mere, da je bila popolnoma modra. Poslala mu je celo fotografijo podplutb obraza in mu rekla, da štirinajst dni ni šla ven iz stanovanja. Sam pa je povedal, da si je to zaslužila, ker je bila preveč »pametna« in se mu je upirala. Ob njegovih besedah me je že takrat zmrazilo, a kljub temu sem vztrajala v zvezi z njim. Konec koncev sta me to njegovo priznanje in dober spomin rešila pred tem, da bi utrpela hujše poškodbe – le upirati se nisem smela. Nepremično sem torej zrla v leseni strop, medtem ko me je stiskal za vrat do te mere, da sem se skoraj pričela dušiti. Morda je vse skupaj trajalo dve minuti, največ pet, a meni se je zdelo kot cela večnost, saj nisem vedela, kaj me bo doletelo, spraševala sem se celo, ali so to zadnje minute mojega življenja, čeprav sem globoko v sebi vedela, da me »nekdo« oz. »nekaj« (bog, angel varuh) čuva in ne bo dopustil, da se mi zgodi kaj slabega. Želja po življenju je bila namreč ogromna. Ves čas, ko me je držal za vrat, sem upala le, da odidem živa iz njegovega stanovanja. Ko sem zakašljala, je končno popustil prijem in se dvignil z mene.
Jokala sem glasno, najglasneje in ga gledala z obtožujočimi očmi. Komaj sem izgovarjala besede: »Vidiš, spet si to naredil! Rekel si, da ne boš več!« Hlipala sem, nakar se mu je stožilo in začel je jokati z menoj. Bila sem neskončno žalostna in imela sem občutek, kot da bi se mi zrušil svet. Hotela sem le oditi od njega in ga nikoli več videti. To je to. Prerokba se je torej uresničila. Zopet me je udaril. Spraševala sem se, ali bom držala besedo, ki sem si jo dala pred pol leta, ali ne. Ali bom dovolj močna, da vsemu, kar je med nama, naredim konec? A znova sem mu padla v objem. Jokal je. Jokala sem. Jokala sva in moje ter njegove solze so me bolele v dno duše. Videla sem, da mu je resnično žal, a ni mogel iz svoje kože. Resnično je imel dva obraza – eden je bil prijazen, nedolžen kakor dojenček in vedno pripravljen pomagati, drugi pa je bil temen zaradi temnih sil njegove preteklosti. Nekaj časa sva tako jokala, stisnjena drug ob drugega, nato pa sem vstala in se poslovila od njega z besedami, da bom še videla, kaj bom naredila glede najine zveze. Vedela sem, da bo najbolje, da odidem, a še vedno me je nekaj držalo nazaj. Bila sem popolnoma potolčena, uresničilo se je to, česar me je bilo najbolj strah, hkrati pa sem bila hvaležna, da mi je uspelo živi oditi iz njegovega stanovanja.
Naslednji dan sva se z mamo odpeljali na obisk k očetu v Šmarješke Toplice. Bil je resnično lep, topel pomladni dan. S starši sem se sprehajala po prečudoviti naravi toplic. V njuni družbi sem občutila neskončen mir. Trudila sem se biti nasmejana in uživati v trenutku, tukaj in zdaj. Medtem ko so me na klopi pred hotelom božali nežni žarki pomladnega sonca, sem razmišljala o tem, kako dobra človeka sta moja mati in oče (kljub nekaterim nesoglasjem, ki smo jih imeli) in kakšno srečo imam, da sta moja starša. Imata me rada, skrbita zame in še posebej mati je tista, ki bi naredila vse, da bi bila jaz srečna. Prvič sem se vprašala, kako jima jaz vračam njuno ljubezen. Odgovor je bil, da z neprestanimi skrbmi. V tistem trenutku me je vest pekla še toliko bolj, saj sem jima znova prikrila dejstvo, da me je Bor prejšnji dan skoraj zadušil. Še vedno sem bila v šoku, imela sem grenak priokus v ustih, a tega nisem hotela kazati navzven. Z nobeno gesto nisem hotela pokazati, da je karkoli narobe. Preživela sem lep dan v družbi svojih staršev, s katerima sem se tisti dan smejala, pa čeprav sem v duši jokala. V mislih sem iskala način, da se odmaknem od Bora, a še vedno nisem imela dovolj poguma za ta korak in nisem ga mogla kar »odrezati« od sebe, pa čeprav sem si na začetku »ponovne« zveze, to obljubila. Bolelo me je, ker sem znova pohodila samo sebe.
Kljub temu da sem na Bora od takrat naprej gledala drugače kot prej – občutila sem namreč močan strah, močnejši kot kdajkoli prej –, sem se vseeno še nekajkrat dobila z njim. A določene stvari oz. dogodki so me vse bolj motili. Kaj kmalu mi je sicer omenil, da bi se rad z menoj preselil v drugo stanovanje in morda imel z menoj celo otroka. A dobila sem cmok v grlu, ker na to nisem bila pripravljena, poleg tega pa ni deloval kot družinski človek. Večino časa je opravljal nočne poklice, med drugim je vrtel glasbo po nočnih klubih. Vprašala sem ga, ali namerava to početi tudi pri tridesetih oziroma kasneje. Odvrnil je: »Zakaj pa ne?« Nad tem odgovorom sem se globoko zamislila, saj mi nočno življenje nikakor ni odgovarjalo. Poleg tega bi bil scenarij sledeč: jaz bi ga zvesto čakala doma, medtem ko bi on pohajkoval po klubih, bog ve s kom. Na dolgi rok bi se psihično in fizično najbrž povsem uničila, saj bi bila vedno bolj živčna, razrvana. Ob tem me je kar zmrazilo. Dobila sem cmok v grlu in zamislila sem se nad takšno usodo. Vedno manj sem se videla v zvezi z njim. Dogodek, ki je bil odločilen in usoden za najino zvezo, pa je sledil v kratkem.”
Nadaljevanje zgodbe si lahko v okviru prednaročila zagotovite na https://www.spletnaknjigarna.si/trgovina/v-iskanju-ljubezni/.