Naročilo lahko oddate tudi preko telefona na 070 666 777.

Blog

“Zakaj nisem zapustila fanta, ki me je skoraj ubil?”

renata kekovič

Kako pobegniti nasilnemu partnerju? Dobro vprašanje. Morda malce težji odgovor. A če se zavemo svoje vrednosti, svojega bistva in tega, da nam ni treba trpeti in vztrajati v zvezi, ki je za nas škodljiva, ter se odločimo zase in ne za vlogo žrtve, potem smo na dobri poti, da nasilno zvezo pustimo za vedno za seboj. Sicer smo, če ne »popucamo« pred svojim pragom, nekako obsojeni na to, da svojo »prtljago« nosimo iz ene zveze v drugo – iščemo srečo v partnerskem odnosu, a kaj lahko se zgodi, da naletimo na vse prej kot to.

Ker vedno izhajam iz lastne izkušnje, bo tako tudi tokrat, v celoti pa jo lahko najdete, če kliknete na: https://www.spletnaknjigarna.si/trgovina/v-iskanju-ljubezni/. Ko sem vstopila v zvezo z nasilnim moškim, tega takrat seveda nisem videla. Navzven so takšni moški namreč takšni, kot vsi ostali ljudje – nikomur namreč ne piše na čelu, da je nasilnež. Tega vam seveda navadno na začetku zveze ne bo niti povedal. Nasilen moški je tako lahko čisto »normalen« moški, morda celo bolj šarmanten, privlačen, zanimiv v družbi, z določenim smislom za humor ipd. Skratka, lahko gre za človeka, ki je v družbi zelo zaželen, markanten, sploh ni nujno, da gre za človeka z družbenega roba. Namreč, ena slika je tista, ki jo človek kaže v družbi, druga pa doma.

nasilje nad ženskami

Kakorkoli že, sama sem kaj hitro ugotovila, da je bivši partner, ki sem ga spoznala pri svojih osemnajstih letih, ko pravzaprav niti sama nisem dobro vedela, kdo sem niti kakšnega partnerja si dejansko želim, kazal znake nasilja. Kaj hitro, že po mesecu zveze ali dve, mi je namreč zaupal, da je nekoč udaril svoje bivše dekle, s katero sta zaradi tega prekinila. Zmrazilo me je po telesu in namesto, da bi se takoj obrnila stran in za vedno odšla, sem ostala. Bila sem zaljubljena in naivno sem mislila, da se meni kaj takega ne more zgoditi. »Ga bom že spremenila,« sem si dejala. Napaka. Velika napaka! (Seveda obstaja določen odstotek ljudi, ki morda enkrat udari žensko in tega nikoli več ne ponovi, a ti primeri so redki. Nasilnež navadno ostaja nasilnež, dokler ne pokaže težnje po spremembi, si prizna, da ima problem, in poišče ustrezno pomoč, saj navadno samemu težko uspe ukrotiti svojo naravo.)

Tako sem torej ostala v zvezi in ko sva bila v razmerju leto in pol, me je doletel prvi udarec. Ženskam, ki se zavedajo svoje lastne vrednosti, bo seveda takšna stvar v zvezi nedvomno predstavljala kapljo čez rob in kljub bolečini in razočaranju nad partnerjem, bodo škodljivo razmerje zapustile.

A jaz nisem vedela, kaj hočem. Počutila sem se majhno, bila sem razočarana, čutila sem sram nad samo seboj, da sploh dopuščam kaj takšnega, hkrati čutiš gnus, jezo, žalost … pa tudi ljubezen, pomešano z grenkim priokusom. Sprašuješ se, kako ti lahko naredi kaj takšnega oseba, ki jo ljubiš. Problem je, da sem se odločila to zvezo peljati dalje, kljub začasni prekinitvi. In prav to je problem: veliko žensk si resnično želi oditi iz nasilne zveze. Zelo zelo si želi oditi. Morda tudi zvezo prekine za nekaj dni, mesec ali dva (kot sem to počela jaz štiri leta). A nato se vedno znova vrne, saj si misli: »Nisem dovolj dobra. Kdo drug me bo pa sploh hotel? Nesposobna sem.« in podobne »neumne« misli, ki nam jih je med drugim vsilil tudi partner s svojim ponavljanjem ipd. Poleg tega seveda vedno obljublja, da se bo spremenil, žrtev pa nasede na to igro. In dokler naseda, bo to igro tudi igrala. Nemalokrat si seveda nasilnež morda res želi spremeniti, a na tem ne naredi nič. Kot tudi žrtev navadno ne naredi nič, sprijazni se s svojo usodo in upa, da se bo tokrat nasilnež morda le spremenil.

nasilje nad ženskami

A tega navadno ne dočaka. Dokler ne pride tisti prelomni trenutek – trenutek odločitve. Trenutek zavedanja, da si sam odgovoren za svoje življenje. Da je enostavno dovolj! Dovolj je grdih besed, poniževanja, bolečine, strahu, jeze, žalosti … Negativna čustva so odšla. Ljubezen do njega je odšla. In takrat začutiš sebe v svoji veličini. Takrat začutiš moč – moč v sebi, ki jo je z besedami tako težko opisati. Nek občutek, ko imaš enostavno vsega dovolj! Takrat lahko tudi dejansko odideš.

Vse dotlej so navadno zastonj večurni pogovori in jamranje s prijateljicami na kavi, ki te navadno le tolažijo v smislu: »Saj bo bolje.« Oz. boljše odidi. A to je lahko reči, a malce težje izvesti, ko si v takšni situaciji. Zato bi ženskam, ki so žrtve nasilja, nedvomno pomagalo branje knjig s področja osebnostne/duhovne rasti (sama o njih namreč nisem imela pojma!), obiskovanje seminarjev, druženje s pozitivnimi ljudmi, ukvarjanje s stvarmi, ki te veselijo itd.

A dejansko se takrat nahajaš v črni luknji iz katere ne vidiš izhoda. Zato je nemalokrat potrebno poiskati pomoč. Potrebno se je zazreti vase, v svojo preteklost, kakšne vzorce nosimo s seboj, zakaj smo si sploh izbrale takšnega partnerja. Žrtev navadno pokliče na pomoč šele takrat, ko postane resnično hudo. Šele takrat se navadno obrne po pomoč – na Googlu lahko s preprostim iskanjem hitro najdete kanale za pomoč pri nasilju v družini.

Če torej strnem: znaki nasilne zveze se lahko pokažejo kar hitro. Nasilnež vam lahko sam prizna, da je nekoč že udaril partnerko. Čim pride do prve klofute, je to že znak za alarm. Klofuta je že jasen pokazatelj, da oseba, s katero ste v odnosu, ne zna brzdati svoje jeze oz. besa. Navadno se to potem le še stopnjuje in prihaja do vedno hujših stvari (tudi meni se je to zgodilo). Po pomoč se žrtve nasilja lahko zatečejo v varno hišo, pokličejo SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja, podajo prijavo na policiji … A navadno se žrtve zelo bojijo komu zaupati; bojijo se partnerjeve jeze, kaj bodo rekli drugi, saj sta na videz popoln par, hkrati je to neka »tabu« tema, ki se je ljudje sramujejo in nihče noče biti zaznamovan na ta način. Prepogosto kot družba obsojamo žrtve, ne pa nasilneža. Priča smo knjigam, kjer žrtev išče odgovore v sebi in lahko pomagajo žrtvam, govorimo o ničelni toleranci do nasilja, hkrati pa ni ustreznih zakonov, ki bi nasilneže kaznovale. Nasilnež nato navadno najde le novo »žrtev«, ki soustvarja tak odnos ali pa iz njega slej ko prej izstopi – a da bi izstopila, je potrebno veliko dela na sebi in zavedanje, da si enkraten in neponovljiv in da nihče nima pravice grdo ravnati s teboj! Več o tem, kako sem sama izstopila iz nasilne zveze, pa si lahko preberete na: https://www.spletnaknjigarna.si/kako-sem-komaj-usla-fantu-ki-me-je-davil/.

Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

You may use these HTML tags and attributes:

<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>