Renata Keković, bivša manekenka, blogerka, novopečena mamica, žena in od nedavnega tudi avtorica knjige V iskanju ljubezni, ki jo po akcijski ceni najdete na https://www.spletnaknjigarna.si/trgovina/v-iskanju-ljubezni/, je močna in odločna ženska, ki v življenju ve, kaj hoče. A ni bilo vedno tako. V svojem knjižnem prvencu opisuje, kako je v svoji mladosti, kot vsa druga dekleta iste starosti, naivno verjela, da so vsi fantje prijazni, dobri in pošteni. Kljub svarilu staršev in prijateljev se je zapletla z enim, okoli katerega se je vrtel ves njen svet, on pa ji je ljubezen vračal s poniževanjem in udarci. Odlomek iz njene zgodbe si lahko preberete, če kliknete na https://www.spletnaknjigarna.si/kako-sem-komaj-usla-fantu-ki-me-je-davil/, še vedno pa je na voljo zadnjih nekaj mest na predstavitvi njene knjige: https://www.spletnaknjigarna.si/v-iskanju-ljubezni-predstavitev-knjige/.
Renata, v svoji knjigi V iskanju ljubezni bralca spustiš globoko v svoje življenje in ne prepuščaš ničesar domišljiji. To ni lahko in marsikdo tega ne zmore. Kaj te je spodbudilo k pisanju?
Res je in strinjam se, da te stvari niso enostavne. Stvar je v tem, da sem od nekdaj rada pisala. A sprva sem želela napisati le knjigo o sedanjem partnerstvu, v smislu, kako živeti srečen in izpolnjen partnerski odnos (konec koncev tudi takrat, ko se s partnerjem skregata – tudi to je namreč treba »znati«) ter zgolj na kratko omeniti, kaj se mi je zgodilo v preteklosti. No, potem pa sem se maja 2016 udeležila seminarja Petre Škarja Kako napisati knjigo … in z njo zaslužiti? Seminar je bil zame koristen v mnogih pogledih, Petra je postala moja mentorica in ko sem ji natančneje povedala za mojo zgodbo, mi je rekla: »Zakaj pa tega ne bi podrobneje opisala? Konec koncev s tem lahko pomagaš večim ljudem, saj jih veliko prestaja oz. je prestajalo podobne situacije.« Malce sem se zamislila nad njenim stavkom in povedala možu, kaj mi je svetovala. Naj povem, da sem njegovo podporo imela že od začetka, tako da ga to sploh ni zmotilo. Povsem se je strinjal s Petro in mi dal »zeleno luč«, da podrobneje opišem dogodke, ki so se mi zgodili v preteklosti, saj je takšnih primerov res veliko – še vemo ne, koliko, saj navadno o takih stvareh ljudje večinoma molčimo – vsi se navzven radi kažemo kot »popolni«, brez kakršnihkoli težav (danes v svetu Facebooka in Instagrama je to še bolj izraženo kot nekoč). In šele zdaj, ko sem sama spregovorila o tem, kar se mi je zgodilo, naletim na osebe, ki se mi potem odprejo in povejo, da se je to zgodilo tudi njim. Neverjetno, koliko je takšnih zgodb.
Petra in moj mož Miloš sta bila torej ključna, da sem svojo ljubezen do pisanja spravila v akcijo. Zahvaljujoč Petri sem julija 2016 vzpostavila svoj prvi blog www.sirena88.com, letos pa sem izdala tudi knjigo. Miloš mi je nudil neke vrste »moralno podporo«, Petra pa tehnično, motivacijsko.
Iz knjige je razvidno, da so starši vsaj delno vedeli, kaj se dogaja, saj si se jim do določene mere tudi zaupala. Ste se o vsem, kar se je dogajalo še kdaj pogovarjali?
Tako je. Pravzaprav sem prve dve leti o vseh dogodkih molčala kot zalita. Velikokrat sem bila slabe volje in ni s starši se mi ni ljubilo pogovarjati o ničemer; če se je mama želela pogovoriti, sem jo navadno odslovila z besedami: »Daj mi mir!« in se zaprla v svojo sobo. Ob prvem razhodu sem mami zaupala, da me je fant prevaral in udaril – enkrat (čeprav je bilo v resnici večkrat – tega, kako hudo je pravzaprav včasih bilo, nisem povedala nikomur do danes – no ja, razem možu). Zato sta bila mama in oče še toliko bolj nesrečna, ko sem se vrnila v njegov objem. Ko sva zvezo zaključila, se nismo o tem nič več pogovarjali. To temo sem pravzaprav odprla šele zdaj, ko je knjiga izdana.
Kakšno pa je njihovo mnenje o tvoji knjigi? So jo že prebrali?
Auč. Boleče. Staršema sem pravzaprav samo omenila, o čem sem pisala. V bistvu že od začetka nista prav pretirano navdušena nad tem, da sem tako odprla svoje življenje in ne nazadnje, hočeš nočeš, v zgodbo vključila tudi njiju. Mama mi je dejala, da bi lahko pisala v 3. osebi, ne pa v 1. (da vsi vedo, da se je ravno meni to zgodilo). Seveda sem ji pojasnila, da ravno za to se gre – da se jaz izpostavim. Ni isto, če govorim v 3. ali pa 1. osebi. Mama se nekako najbolj boji, kaj bodo drugi (torej znanci) rekli na mojo osebno izpoved. Ker nad tem nista bog ve kako navdušena, knjige še nista prebrala – ne vem niti, ali jo bosta, saj so to zanju zelo boleče stvari in tega še nista predelala, kot sem to predelala jaz. Pojasnila sem jima, da sama ne gojim nobenih zamer do oseb in dogodkov iz preteklosti, saj sem zahvaljujoč temu zrelejša, močnejša, odločnejša, samozavestnejša oseba, ki nekako ve, kaj hoče. Starša pa ti dogodki še vedno bolijo, tako da ju na nek način razumem, zakaj gojita »nek odpor«. Sprva sem si to jemala k srcu in več kot leto dni je trajalo, da sploh izdam knjigo, saj sem se borila z dvomi oz. strahovi: »Joj, kaj bodo rekli moji starši?« Nisem ju pač želela izpostaviti na ta način, a sem morala to narediti, ker sem v svojem pripovedovanju iskrena. Mami je sicer všeč, da pišem, a bolj bi bila vesela, če bi pisala o nekih drugih temah.
A zdaj, ko sem dobila prvi pohvali od prijateljic, da sem jima s svojo zgodbo inspiracija, vem, da je to, da sem se izpostavila v 1. osebi, vredno, kljub tihem nasprotovanju mojih staršev.
O težavah ljubljene osebe, pa čeprav v preteklosti, je zelo težko poslušati in brati. Gotovo tvojemu možu ni bilo lahko. Kako pa je on sprejel vse, kar se ti je dogajalo?
Mož je za te dogodke izvedel že po nekaj mesecih najine zveze. Sprva mu seveda tega nisem hotela niti povedati. Bila sem tiho, saj me je bilo sram. Kako naj mu povem, da sem imela fanta, ki me je udaril? Nato je prišlo do situacije, ko sva se z možem skregala (pozabila sem že, okoli česa, vem pa, da je bila neka neumnost). Bila sem žalostna, ker je bil jezen in naenkrat sem se začela dušiti v solzah. Ni mu bilo jasno, kaj mi je, nato pa sem mu povedala, da sem v prejšnji zvezi dobila »po gobcu«, ko je bil fant tako jezen. Moža je to zelo prizadelo. Pogledal me je v oči in objel: »Pa ja ne misliš, da bi te jaz udaril?!« Seveda sem se mu v solzah vrgla v objem in tako sva se pobotala. Še nekaj časa potem ni mogel priti k sebi, saj mu ni bilo jasno, kako me je lahko bivši udaril, ko pa »me je sama dobrota« (po mnenju mojega moža, seveda). No, kasneje se o tem nisva toliko pogovarjala, sem in tja sva omenila pretekle dogodke, to pa je bilo vse. Lansko leto poleti je nato prebral mojo knjigo in mi rekel: »Svaka čast. To je res knjiga, ki bi jo morala prebrati vsaka ženska. Sploh mlade punce, ki so najbolj v nevarnosti, da padejo pod vpliv takšnih »šarmerjev«, saj bi vsaka rada živela neko »na videz« popolno življenje. Kaj pa se dogaja med štirimi stenami, pa navadno ostaja zamolčano.«
Moj mož je res moja ogromna podpora in tudi mama je rekla, da čeprav njej ni najbolj všeč zgodba, o kateri sem pisala, je najbolj pomembno, da imam podporo moža. In res je tako. Če ne bi imela njegove podpore, ne vem, če bi zbrala toliko moči, da knjigo izdam, priznam.
Bor, kot ga imenuješ v knjigi, te je dolga leta poniževal in dajal v nič. Izkazoval ti ni niti kančka spoštovanja, zdi se, kot da si mu bila lastnina. Tak odnos je težko preboleti, saj človek v sebi pogosto skriva zamero. Si še v stiku z njim?
Vse, kar me sprašuješ, je res. A moram reči, da sem sama popolnoma prebolela. Do njega ne gojim nobenih zamer. Če bi, najbrž še danes ne bi mogla pisati o dogodkih, ki so se mi zgodili, saj bi bila nanje preveč čustveno navezana. Tako pa me je pravzaprav vodila misel, da bi bila sama (v tistem času kaosa, ki sem ga prestajala) neizmerno vesela, takšne knjige, ki sem jo napisala. Ne, z njim nisem več v stiku že več kot šest let in mi niti ni do tega, da bi bila.
Nekdo s tako zanimivim življenjem, kot je tvoje, gotovo v rokavu skriva še kakšno zgodbo. Imaš v prihodnosti načrt napisati še kakšno zgodbo, kot je V iskanju ljubezni?
Definitivno. Mislim, da imam »materiala« vsaj še za eno knjigo, če ne celo dve. A pustimo času čas. Trenutno sem na porodniški, posvečam se učenju za zadnja dva izpita ter promociji knjige V iskanju ljubezni. Dala bom vse od sebe, da se knjiga dotakne čim več ljudi, saj menim, da lahko marsikomu pomaga. Potem pa bom videla na podlagi odzivov ljudi – če bo povpraševanje, z veseljem v kratkem napišem še kakšno knjigo (eno definitivno na temo samozavesti oz. pridobivanja na lastni vrednosti, saj je nekoč nisem niti približno imela – to pa je ključno za to, kako se v življenju postaviš, kako gledaš na stvari in kako se soočaš z življenjem na sploh).
Kakšen nasvet pa imaš za vse, ki se soočajo s podobno situacijo, kot je tvoja? Kaj bi svetovala dekletu, ki je v enaki zvezi, kot si bila ti? Kaj pa njenim staršem in prijateljem? Ji lahko kako pomagajo?
Moj nasvet je, naj spregovorijo in naj ne molčijo o tem, kar se dogaja. V ženskah, žrtvah fizičnega ali psihičnega nasilja, so namreč prisotni različni strahovi; jeza nase, na partnerja. Jaz sem občutila gnus, sram nad samo seboj. Prisotnih je mnogo mešanih čustev, ki žrtev vežejo na nasilnega partnerja. Danes bi morda takšnemu dekletu svetovala, naj si dogodke zapisuje in jih oceni z druge plati. Ker je prisoten velik duševni nemir, bi svetovala meditacijo (lahko tudi vodeno, da sprostimo nemi r in če se le da, vzpostavimo nek duševni mir, saj na podlagi tega lahko bolj racionalno razmišljamo). Najlažje je seveda reči: »Pojdi stran od nasilneža!« Ampak vse, ki smo bile v vlogi žrtve vemo, da ta stavek pravzaprav ne pije vode. Mislimo, da smo nesposobne, navadno ne vemo, kaj hočemo, kako se omo znašle brez partnerja itd. Potrebno je iskati vzroke za nesamozavest. Zdaj – sreča je, če same v sebi začutimo moč, a nemalokrat je potrebna strokovna pomoč – a za to, da naredimo ta korak, je zopet potrebno zbrati veliko moči. Hočeš nočeš je žrtev »vezana« na partnerja, na dramo v odnosu z nevidno vrvjo. Treba je iskati vzroke za nesamozavest. Jaz se svojih pravzaprav zavedam šele zdaj, ko sem že kar veliko naredila na sebi. Največkrat vzrok tiči v otroštvu, tako da naj se poglobijo vase, poglobijo naj se v vzorce – kakšen odnos imata oče in mati (ali se veliko pogovarjata, ali se veliko kregata, se spoštujeta, si zaupata? Kakšne vrednote so privzgojili tej osebi? Vse to se mora žrtev nujno mora vprašati. Naj piše dnevnik – prepričana sem, da pisanje lahko pomaga. Kar nekaj nasvetov sem seveda podala tudi v knjigi in podala nekaj primerov, zakaj sem bila sama nesamozavestna. Na podobna vprašanja bi si morala odgovoriti tudi dekleta, ki se jim doja podobno, kot se je meni.
Če starša sama nista »zgrajeni« osebnosti, bosta težko pomagala. Naj pojasnim. Enostavno je reči otroku: »Kaj je s teboj? Nisi normalna, da si s takšnim človekom v zvezi. Kap me bo, če ga ne pustiš.« Seveda tu podajam odzive svojih staršev. Dejstvo pa je, da se je treba z otroki pogovarjati že od samega začetka – že od malih nog. Pri nas je bilo partnerstvo, da ne govorim intimnost, vedno tabu tema. Sama nisem imela najmanjše ideje, kaj pomeni pravo, zdravo partnerstvo. Oče je bil vedno ( in je še danes) zelo pasiven, mati pa »nosi hlače v hiši«. Velikokrat sta se skregala zaradi res nepomembnih stvari. Redkokdaj smo se vsedli za mizo in pogovarjali o intimnih stvareh, ki se tičejo izključno nas, družine (in ne o vremenu, o šoli, o politiki ali čem podobnem). Poleg tega je bila mama vedno zelo prestrašena in zaradi tega sem bila sama dolga leta nesamozavestna (in še zdaj veliko delam na tem, da bi bila – veliko sem že naredila na sebi, veliko pa še moram).
Dejstvo je torej, da moramo otrokovo samozavest graditi že od malih nog – to je ključnega pomena za nadaljnje življenje. Moj bratranec npr. že zdaj hčerki, ki je stara 5 let, razloži, zakaj mora imeti sebe najraje in če bo kdajkoli v njenem življenju kdo, ki bi jo udaril, da takoj odide. In ta občutek vrednosti se bo v njej zasidral že od malih nog.
Sicer pa je treba otroku ponuditi predvsem podporo, razumevanje. Otroka je treba vprašati, kako mu lahko pomagamo. Zastaviti vprašanja, ki spodbudijo k razmišljanju: »Kaj je tisto, kar te vleče v objem nasilneža? Ali hočeš tako živeti vse življenje? Kaj, če te pretepe toliko, da ti polomi vse kosti? Zamisli si ta scenarij. Kako se ob tem počutiš? Kaj misliš, kako bi se ob tem počutil tvoj otrok? Kako se boš počutila, če te bo nekoč poniževal lastni otrok?«
To so vprašanja, ob katerih bi se najbrž v tistem obdobju tudi sama zamislila. Hkrati pa je treba graditi otrokovo samozavest. Pokazati, da je oseba, ki nekaj velja. Če je treba, naj skupaj s starši obišče kakšno delavnico za boljšo samopodobo. Včasih je treba skupaj predelati stvari. Poleg tega pa je treba čim več brati, se izobraževati, poiskati veselje (ali do dela ali do kakšnega hobija, česarkoli, kar bi zaposlilo naš um s konstruktivnimi mislimi in ne le z destruktivnimi vzorci oz. z negativnimi mislimi v smislu, kako nismo dovolj dobre, kako smo nesposobne itd.) Otroku pojasnimo, da se brez dela na sebi ne more nič spremeniti; in da se partner ne bo spremenil, če tega sam ne želi in da »ona« ni oseba, ki ga bo spremenila oz. zaradi katere se bo spremenil.
Prijatelji lahko žrtvi pomagajo tako, da ji prisluhnejo. Da ne rečejo le: »Ojoj. Uboga. Pojdi stran. To je res »bad«, kar se ti dogaja,« temveč naj poskusijo najti rešitev: »Kaj je tisto, kar te žene v ta odnos? Kako te prepriča, da vztrajaš? Te ustrahuje?« Ponudi naj možnost rešitve: »Kaj te veseli? Kaj bi počela, če ne bi bila v tem razmerju? Ali bi šla z mano na »to in to« delavnico o samozavesti? Imam to in to knjigo, kjer ženska opisuje, kako se je rešila iz take zveze, bi jo prebrala?«
Rešitve in podpora so torej ključ, ne očitki ali sprijaznjenje s situacijo in tolažba v smislu: »Saj bo boljše.«